Peter je prišel iz šole. »Kako je šlo?« je že vprašala mama, ko še ni dobro stopil v kuhinjo. »Ni šlo,« je odgovoril Peter. »Kako ni šlo, saj sva se toliko učila,« je žalostno in razočarano pripomnila mama.

Peter je šel v svojo sobo in zaprl vrata. Počutil se je grozno. Izgubil je vso voljo, povsem je bil obupan. Ni se počutil dobro, bolela ga je glava. Bilo mu je slabo. Legel je na posteljo in za trenutek zaprl oči. »Kako ne morem dobiti vsaj dve, ko pa se tooooliko učim?« se je spraševal. In tega vprašanja si ni zastavil prvič.

Peter se res veliko uči. Uči se zgodaj zjutraj pred odhodom v šolo. Uči se, ko pride iz šole. Vsak dan celo popoldne sedi ob zvezku in učbeniku, da bi se naučil, kar je treba. Računa, bere, piše in rešuje različne delovne liste, ki jih mama najde na spletnih straneh. Veliko vadi, saj mu kar naprej ponavljajo, da vaja dela mojstra. Tudi pred spanjem velikokrat ponavlja snov, ker je nekje slišal, da si tako stvari bolje zapomniš. A kljub temu naslednji dan ne zna odgovoriti na učiteljeva vprašanja. Mnogokrat se zgodi, da gleda v list, na katerem so zapisani računi ali pa krajše besedilo, ki ga mora dopolniti z manjkajočimi besedami, in se mu niti »ne sanja«, kaj mora narediti.

Njegovi sošolci preživijo popoldneve na igrišču ali z mobilnimi telefoni, on pa se samo uči. In koliko časa porabita njegova starša, ki mu pri tem pomagata? Pa ne le onadva, včasih priskočijo na pomoč celo  sorodniki ali družinski prijatelji. Poskusili so tudi že z inštrukcijami, ki so jih drago plačali.

Šola je vedno na prvem mestu, zato skoraj nimajo časa za nedeljski izlet, za obisk babice in dedka, za sprehod s psom, za igro s kartami, televizijo in podobno.

In kako grozno se Peter počuti v šoli? Nihče od sošolcev ga ne razume. Ni dneva, da se mu ne bi posmehovali ali se norčevali iz njega, ko na učiteljičino vprašanje obmolkne od strahu.  Nihče se noče družiti z njim, saj nimajo nič skupnega. Sošolci neprestano govorijo o nogometnih tekmah, na katerih so zmagali, ali pa o računalniški igrici Fortnite, ki jo igrajo vsako popoldne. Peter za nič od tega nima časa, zato se z njimi ne more pogovarjati. Tudi na rojstne dneve ga ne povabijo.

Vsak dan pred in po pouku se z njim trudita učiteljica in pedagoginja. Obe bi mu radi pomagali pri učenju, a ga to dodatno obremenjuje. Preveč je vsega. Preveč učenja, preveč snovi, preveč domače naloge, preveč dodatnih ur… Potem pa še doma. Nikoli se ne konča.

Pri družboslovju se je vendar učil, da ima vsak otrok pravico do prostega časa. On ga nima. Njegov prosti čas JE UČENJE. Sploh ne živi pravega otroštva. Zaradi vsega tega doživlja strahove in napetost v telesu. Odrasli bi temu rekli, da je pod stresom. Želi si biti otrok. Želi razumeti snov pri pouku. Želi si biti uspešen. Želi si biti sprejet. Želi imeti čas za igro in prosti čas.

Iz misli ga predrami mamin klic: »Peter, kosilo!«

Peter brž vstane in gre v kuhinjo, saj ve, da ga po kosilu čaka učenje do večera. Jutri namreč piše matematiko.

Čez nekaj dni…

Peter je test pri matematiki zopet pisal negativno. Ob prihodu domov ga mama ni spraševala po uspehu, saj je že izraz na njegovem obrazu povedal vse. »Ubogi otrok,« je vzdihnila pri sebi.

Na zadnji pogovorni uri ji je razredničarka razložila, da bo ob polletju pri matematiki pozitiven, če piše test vsaj dve ne glede na prejšnjo oceno. Zdaj je bila zares zaskrbljena, saj je kazalo, da bo poleg slovenščine imel ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja negativno oceno tudi pri matematiki. Bala se je, da se bo ponovila zgodba lanskega šolskega leta.

V začetku leta je kazalo zelo dobro. Ko pa so učitelji začeli spraševati in ko so pisali prve teste, se je slika spremenila. Če so pedagoginja, razredničarka in oba starša ob odločitvi za ponavljanje razreda razmišljali, da mu bo morda lažje, saj so mu nekatere stvari že znane, snov poznana ter da jo bo tako še utrdil, ponovil in s tem nadoknadil primanjkljaj, se je kmalu pokazalo, da to ne bo držalo. Bolj ko se je bližalo polletje, manj upanja je imela Petrova mama. Z očetom sta se spraševala, kaj narediti, da bo prav in najbolje za Petra.  »Da bi morda še enkrat ponavljal?« jima je rojilo po glavi.

Odgovor je dobila naslednje jutro, ko Peter ni hotel v šolo. »Ne grem več v to šolo!« Ker se ji je mudilo v službo, se ni prerekala z njim, ampak mu je prvič dovolila, da ostane doma. Njegove besede so ji odzvanjale v ušesu, zato se je na poti v službo odločila, da se že naslednji dan oglasi v šoli. Stopila bo do pedagoginje na šoli in nato še do tiste učiteljice, ki jo je večkrat srečala na šoli obloženo z veliko torbo in številnimi pripomočki. Vedela je, da dela na neki drugi šoli in na Petrovo šolo prihaja večkrat na teden ter pomaga učencem, ki imajo težave pri učenju. Poznala je deklico iz 7. razreda, ki ji je ta učiteljica pomagala enkrat na teden, slišala pa je tudi, da se je neki drugi učenec prešolal na “posebno šolo”. Menda je sedaj bolj sproščen, nič več ga ne boli glava in celo nastopa na proslavah ob materinskem dnevu.

Dolgo se je borila s svojimi strahovi, kaj bi rekli sosedje in “žlahta”, če bi se Petru zgodilo kaj takega. Odločila se je, da se bo pogovorila s pedagoginjo, saj je Petru želela le najboljše. Pedagoginja ji je predstavila možnost, da se pri Petru preveri, ali je program večinske (redne) osnovne šole zanj morda prezahteven.

Seznanila jo je s celotnim postopkom usmerjanja. Mama je tako spoznala, da ima Peter dve možnosti: ali ostane tu, kjer je bil sedaj in se ga usmeri v t. i. program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ali pa se ga usmeri v prilagojeni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. Ni več odlašala z odločitvijo, saj je želela Petru pomagati. Ponovno je želela videti nasmejanega in srečnega Petra. Petra, ki bo vsako jutro z veseljem odšel v šolo. Z mislijo na lepšo Petrovo prihodnost je podpisala soglasje za začetek postopka.

Trajalo je kar nekaj mesecev, da je dobila strokovno mnenje. V tem času je Peter obiskal psihologa, specialnega pedagoga, zdravnika in še nekatere druge strokovnjake. Kmalu za tem je prišla tudi odločba. »Učenca Petra X se usmeri v prilagojeni program OŠ z nižjim izobrazbenim standardom …«.

Zgodilo se je. Njeni strahovi so se uresničili. Po tihem je upala, da bo dobil kakšno uro dodatne strokovne pomoči in da za to nihče ne bo izvedel. Na tej odločbi pa je pisalo nekaj, kar bo njihovo življenje postavilo na glavo. Imela je možnost pritožbe, a kaj bi to spremenilo? Vse se bo samo zavleklo. »Kaj narediti?« se je spraševala. Razum ji je narekoval eno, srce pa drugo.

Na eno stran tehtnice sta starša postavila svoje želje in pričakovanja okolja, na drugo stran pa Petrovo prihodnost in njegovo srečo. Pretehtalo je slednje. Prisluhnila sta srcu in se prvič po dolgih letih prepustila toku. Nista točno vedela, kaj jih čaka, trdno pa sta bila prepričana, da slabše kot je bilo, ne more biti. Petru sta želela le najboljše, mnenja drugih (okolja) niso bila pomembna, primerjanje in tekmovanje z drugimi ni pomenilo nič. Drugi niso bili pomembni, pomemben je bil le njun otrok in zadovoljstvo celotne družine. Starša sta se zavedala, da je za Petrov napredek pomembno tudi zaupanje številnim strokovnjakom, ki so na podlagi obsežnih diagnostičnih postopkov ter sodelovanja s šolo, ki je dobro poznala Petra in njegovo funkcioniranje, ocenili, da je zanj najustreznejši prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom.

 

Svetovalni službi obeh šol (šole, ki jo je Peter še obiskoval in šole, na katero bo prešolan) sta se v sodelovanju s starši dogovorili za ogled in sestanek na »novi« šoli. Na osnovni šoli s prilagojenim programom so pridobili veliko informacij, odgovore na številna vprašanja, ki so iz trenutka v trenutek potrjevali, da so na pravem mestu. Popeljali so jih po šoli, od učilnice do učilnice, ki so bile sodobno opremljene, s policami polnimi didaktičnih pripomočkov, obenem pa so izžarevale prijetno domačnost.  Na lastne oči so se  prepričali, da se tudi tukaj učenci učijo in imajo podobne predmete kot v večinski osnovni šoli. Peter je po končanem ogledu glasno razmišljal: »Tu se tudi učite poštevanko in o različnih državah po svetu. In kako malo učencev je v enem razredu. In tudi učilnico na prostem imate, pa čudovito sobo za sproščanje… «

Polni pričakovanj so čakali na spremembo, ki jih čaka…

Videti je bilo, da se Peter prvega dne v novi šoli veseli, saj je upal na nov začetek. Z obiskovanjem pouka je začel po zaključku prvega ocenjevalnega obdobja, saj je postopek usmeritve trajal več mesecev. Starša Petru nista kazala strahu in negotovosti ter pomislekov glede svoje odločitve o njegovem prešolanju. Kmalu se je izkazalo, da sta sprejela pravilno odločitev. Peter je namreč že od prvega dne dalje med poukom lahko aktivno sodeloval, sledil je tempu dela, razumel učno snov in samostojno reševal naloge. Včasih je celo pomagal sošolcem in jih učil, ker je veliko stvari že znal. Še vedno je imel težave pri razumevanju prebranega, težje je napisal spis, ampak se ni obremenjeval. Najbolj srečen je bil pri urah tehnike in tehnologije ter pri gospodinjstvu, kjer se je naučil veliko praktičnih stvari. In kakšne izdelke iz papirja, lesa, blaga in kovine je nosil domov! Mama kar ni mogla verjeti, da je to naredil on. Počutil se je sprejetega. In uspešnega. Prvič si je lahko na glas rekel: »JAZ ZNAM!«

Domače naloge je velikokrat naredil sam, še preden sta domov prišla starša. Na hitro je ponovil učno snov, mama je pregledala nalogo, on pa ji je pokazal, kaj novega se je naučil. Zdaj je končno imel čas tudi za igro s prijatelji, vrt, igrišče. Zopet je bil otrok. In kar je najpomembnejše, bil je srečen. Njihov družinski vsakdan je bil bolj sproščen in manj stresen.

V tretji triadi je dosegel vidne rezultate na različnih tekmovanjih. Vsako leto se je udeležil tekmovanj Računanje je igra in Mladi tehniki. Uspešen je bil tudi na športnih tekmovanjih, na katerih je večkrat zastopal svojo »novo« šolo.

Peter je s svojim petjem in deklamacijami nastopil na številnih proslavah in prireditvah. Stal je pred dvorano polno ljudi in z odliko opravil vsak nastop. Vse mentorice so bile ponosne nanj.

Peter je pod skrbnim vodstvom učiteljev na osnovni šoli s prilagojenim programom odkril številne talente, za katere prej ni vedel, da jih ima, ker je bil preveč obremenjen z »borbo« za pozitivne ocene. K njegovemu napredku in uspehu je pomembno doprinesel način dela na novi šoli, manjše skupine, individualna učna pomoč, individualiziran program dela, ki ga ima vsak učenec na šoli, prilagojeni učni načrti, socialno učenje, računalniško opismenjevanje, veliko število ur namenjenih razvoju ročnih spretnosti in druge vsebine, ki spodbujajo razvoj vsakega posameznega učenca.

Peter je uspešno zaključil prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom. Vpisal se je v dvoletni program, ga končal in nadaljeval šolanje po programu 2 plus 3.

Odločitev za prešolanje je bila za Petrova starša ena najtežjih v življenju. Vrnitev nasmeha na Petrov obraz pa je bila zanju največja sreča. Dobil je najdragocenejšo popotnico za življenje: POGUM – narediti prvi korak, da lahko sledi drugi; SAMOZAVEST – tudi jaz nekaj znam in zmorem; SPREJETOST – okoli mene so ljudje, ki me sprejemajo takšnega kot sem; POTRDITEV – dober sem in (ZA)UPANJE – če se v šoli zatakne,  to še ne pomeni konec sveta. Vedno obstaja pot. Potrebno je le narediti prvi korak. V pravo smer.

 

Urška Šipec, Darija Kladnik, Tatjana Srgar Kodrič, Snježana Soldat, Apolonija Kunštek